Knjiga z naslovom Vesela kahlica je zbirka 20 pesmic za otroke z ilustracijami priznane slikarke Urške Stropnik Šonc. Vse pesmice so uglasbene in imajo dodane tudi notne zapise v drugem delu knjige. Knjiga je izšla januarja 2016 pri založbi Epistola, kjer jo lahko tudi kupite.

Zbrane pesmi so namenjene staršem, starim staršem, vzgojiteljem, otrokom in vsem tistim, ki so tako ali drugače vpeti v otroški svet.

Sonja Koranter, pesnica in pisateljica:

“Janine pesmice, ki so kot drobci iz življenja raziskujočega se otroka, ni napisala Jana. Napisala jih je Ljubezen, materinska ljubezen, ki  ve, ki zna, ki opazuje in podoživlja vsak otrokov dih in korak, jok in smeh. Kako otroka naučiti, kaj sme, česa ne sme, če ne skozi igro besed, slikovito igralnico stavkov in podob, torej skozi pesniško melodijo. Njene pesmi so dolg korak čez dan, tišina v noči, zmedenost in čudenje jutra, prelep pogled na svet. Vse to si malčki zapomnijo, ne samo prepovedi; zapomnijo si melodijo pesmi, glasov, ki ljubijo in prepovedujejo obenem. Ne morem reči, katera mi je najbolj všeč, ni potrebno; dodam samo lahko, da se nizajo iz trenutka v trenutek, kot tudi življenje traja od trenutka do trenutka.

Igra je to, vesela igra življenja, ki bo pomagala rasti otrokom, njihovim staršem, babicam in dedkom. Predvsem pa upam, da Janino podoživljanje otroškega sveta ne bo ostalo samo pri Veseli kahlici.”

Valentin Cundrič, pesnik in pisatelj:

“Pesmi za otroke in o njih ustvarjajo samostojen kozmos, v njem pa se počutimo dobro tudi odrasli. Če ne kot pesniki pa kot bralci. V književnosti pa je tako: nekaj se obdrži dalj časa in nekaj je kratkega hipa. Pesmim Jane Vidovič napovedujem obstojno prihodnost. In kaj me je prepričalo? Tudi spevnost pesmi, saj so celo uglasbene. Seveda ni zgolj to. Med dobrimi teksti je užitek utemeljevati že prvi vtis s kaj in kako.

Kaj in kako! Prisrčnost v odnosu do sveta in nikakršne nakane, da bi pesnica popravljala otrokovo zaznavanje, in tako ne kvari otrokovega zrenja iz sebe in vase. To so tista srečna leta, ko življenje pripada človeku, ne pa da je že otrok last življenja po želji ali celo ukazu družine in vzgojiteljev. (Naj poudarim, da je tudi avtorica pričujoče knjige vzgojiteljica v vrtcu, in o vrtcih po Sloveniji imam sploh dobro mnenje, ker znajo krmariti med otrokovim in družbenim.)

Eno samo žuborenje prisrčnih zlogov iz pesmi v pesem, in nikjer ni prizadeta otrokova suverenost. In univerzalnost. Nekaj iztrganin iz tekstov:

…Z ROKO ZAMAHNE PO OČKOVI GLAVI.
MAMICI POLEŽE »TA SLADKE« LASE.
…REKA TEČE, TEČE,
A MIDVA TEČEVA HITREJE.
…VSAK DAN JE DAN ODPRTIH UST.
…NEKAJ HOČEM ŠE,
KO SPOMNIL BI SE LE.
…TRMAST KOT DED.
…PA VSEENO MALI VRAGEC
DOKONČAL JE KOPIJO NEBES.
…A SESTRICA NI LE TU IN TAM,
JE VSEPOVSOD. A JAZ SEM SAM.

S temi primeri ali vzorci otrokove neposrednosti sem skušal ujeti enkratnost in neponovljivost trenutka, vrednega pesmi.”